Avtor: Danijel Esih
Skliceval in uporabljal bom podatke nemškega Zbora o etiki iz Berlina ter jih primerjal s slovensko zakonodajo. Na začetku se moramo vprašati kateri »termin« bomo uporabili za pravilno in upravičeno pomoč pri umiranju. Torej se postavi vprašanje: »Kaj je dovoljeno, da je pomoč pri umiranju upravičena?« Torej je pomembno s kakšnimi »termini« – izrazi, pojmi bomo označili upravičeno pomoč pri umiranju. Recimo v Nemčiji je prišlo do prepovedi uporabe izraza »evtanazija«, saj je izraz povezan z umorom bolnih ali invalidnih oseb v času nacistične Nemčije. Torej je prišel v Nemčiji v ospredje izraz »pomoč pri umiranju« namesto »evtanazija«. Torej beseda »pomoč« ima v tem pomenu pozitiven pomen in izraža legitimnost.
V Nemčiji razlikujejo pet vrst pomoči pri umiranju:
• aktivna pomoč pri smrti – evtanazija
• pasivna pomoči pri umiranju
• posredna pomoč pri umiranju
• terminalna sedacija in
• paliativna sedacija
»Aktivna pomoč pri smrti« ali »evtanazija« je iz vidika pravno etičnega smisla težavna, saj gre za dejanja, ki ciljno privedejo do smrti s pacientovo osebno izrecno ali domnevno privolitvijo. V tem primeru gre za uboj in je težko govoriti o »pomoči«.
Tudi pri »pasivni pomoči pri umiranju« se pojavijo dileme o pravno etični upravičenosti dejanja, saj gre v tem primeru za primere, ko je oseba zdravljena, a je na smrt bolna, in se ta postopek zdravljenja prekine. V tem primeru se ukrepi nadaljnjega zdravljenja za podaljšanje življenja ne začnejo ali se bodisi prekinejo. V tem primeru se pusti bolnega pacienta umreti (npr. odstranitev sonde v želodcu za umetno prehranjevanje pacienta, prekinitev umetnega predihavanja s pomočjo stroja za to). Prav tako v teh dveh primerih se postavlja vprašanje ali gre že za aktivno obliko pomoči pri smrti s strani zdravnikov ali zdravstvenega osebja in za uboj. Vendar v teh dveh primerih se ne izvede neželenega medicinskega zdravljenja. To privede do neoviranega napredovanja bolezni in prihoda smrti prej, kakor časovno z uporabo obeh medicinskih postopkov. Torej z opustitvijo obeh medicinskih postopkov pride do naravnega poteka smrti. V tem primeru bi lahko uporabili izraz »pustiti umreti po naravni poti«.
»Posredna pomoč pri umiranju« ne predstavlja pomoči umreti, temveč zajema terapije v fazi umiranja. V sklopu teh terapij je poudarek na tem, da se zmanjša bolečine in izvaja sedativno stanje v telesu, a se sprejme tveganje, da je stranski učinek lahko pospešitev pacientove smrti (npr. zdravilo sproži depresijo dihanja). Ne moremo govoriti o zgoraj zapisanem v primeru, da gre za zdravljenje z namernim pretirano odmerjenim zdravilom, ki vodi v smrt pacienta. V teh primerih gre za malomarno ali naklepno usmrtitev pacienta.
Od izraza »posredna pomoč pri umiranju« je potrebno ločevati izraz »terminalna sedacija« v tem primeru gre za ukrepe glede na pacientovo bolezen samo in njihove želje, cilje zdravljenja ter pogoje uporabe. Vendar izraz ustvarja vtis, da je cilj s samo sedacijo doseči pacientovo smrt. V tem primeru bi šlo ponovno za uboj pacienta in kaznivo dejanje. V primeru, kadar se sedacija uporabi, da pacient preneha z zaužitjem hrane ali tekočine in je hudo bolan, ker si želi umreti gre za »aktivno pomoč pri smrti« ali »evtanazijo«.
Torej pravilni izraz je »paliativna sedacija«, ki zajema sedacijo v okviru paliativne oskrbe simptomov (npr. bolečina, napadi panike, ekstremni nemir), ki je del terapije ob koncu življenja. Primerna oblika «paliativne sedacije« predstavlja za paciente pri katerih se ukinitev ali prekinitev zdravljenja medicinsko indicira ali v skladu z željo pacienta. Sedacija v teh primerih ima vlogo dodatnega sredstva za lajšanje bolečin pacienta.
Iz tega razloga je potrebno opustiti uporabo naslednjih treh izrazov: »aktivna pomoč pri smrti« ali »evtanazija«, »pasivna pomoč pri umiranju« in »posredna pomoč pri umiranju«. Namreč vsi ti trije izrazi so sporni, saj se neposredno navezujejo na smrt bolnika.
Viri:
- Herausgegeben vom Nationalen Ethikrat, Selbstbestimmung und Fürsorge am Lebensende, 2006.